Ko so se slovenski odbojkarji oktobra 2015 iz Sofije vrnili s prvo medaljo z velikih tekmovanj, še sami niso povsem dojemali, kaj so storili. Enajst let pozneje je položaj skoraj obrnjen na glavo. Slovenija se pripravlja na novo evropsko prvenstvo in vprašanje ni več, ali lahko preseneti najboljše. Vprašanje je, kako visoko lahko poseže.

Fabio Soli v skrbeh: Vse bo jasno teden dni pred turnirjem

Odbojka

13. Avg 2026 0

Odbojka

13. Avg 2026 0

Konec svetovnega prvenstva? FIVB z zanimivo potezo

Odbojka

14. Avg 2026 0

Odbojka

14. Avg 2026 0

Kristjanu Čehu lahko le še čudež odnese 50 tisoč evrov

Atletika

14. Avg 2026 0

Atletika

14. Avg 2026 0

“Zdaj šele dojemam, kaj nam je uspelo. Zahvalil bi se vsem, ki so omogočili, da smo dosegli, kar smo,” je ob vrnitvi v domovino leta 2015 govoril kapetan Tine Urnaut.

Mikrofon je nato predal takratnemu asu Mitji Gaspariniju, ki je dodal: “Nikoli si nisem mislil, da se bo kdaj kaj takega zgodilo. O tem sem le sanjal, zdaj pa so se sanje uresničile.”

Takrat so bile to res sanje.

Slovenija je pod vodstvom začetnika slovenske pravljice Andree Gianija na evropskem prvenstvu leta 2015 v četrtfinalu izločila Poljsko, v polfinalu še Italijo, šele v velikem finalu jo je ustavila Francija. Srebro je bilo prvo slovensko odličje na velikem članskem odbojkarskem tekmovanju.

Toda senzacije imajo navadno kratek rok trajanja. Ta ga ni imela.

Leta dela pred eksplozijo v Sofiji

Tudi zato bi bilo krivično zgodbo največje generacije slovenske odbojke začeti šele z medaljo leta 2015.

Urnaut, Alen Pajenk, Dejan Vinčić, Gasparini in drugi niso čez noč postali vrhunski odbojkarji. Za njimi so bila leta reprezentančnega dela, porazov in iskanja poti proti evropskemu in svetovnemu vrhu. S prihodom Gianija se je vse sestavilo.

Po srebru iz Sofije se je zato hitro pojavilo vprašanje, ali se je Sloveniji preprosto vse poklopilo. Ali je ujela dva sanjska tedna, presenetila velikane in izkoristila trenutek?

Odgovor je potreboval nekaj let, danes pa je jasen.

Leta 2019 je sledilo novo evropsko srebro, leta 2021 še tretje, leta 2023 pa bron. Slovenija je tako osvojila medaljo na štirih od zadnjih petih evropskih prvenstev.

Kar je bilo leta 2015 senzacija, je postalo standard in le potrditev, da dvamilijonska državnica postala odbojkarska velesila.

Najprej Evropa, nato še svet

Uspehi se niso ustavili le na evropskih tleh.

Leta 2018 so se Slovenci prvič v zgodovini uvrstili na svetovno prvenstvo, štiri leta pozneje pa so bili že med najboljšimi štirimi reprezentancami planeta. Na domačem SP 2022 so se prebili v polfinale in prvenstvo končali na četrtem mestu.

Posebno poglavje je tudi pot v ligo narodov.

Slovenija je leta 2016 osvojila tretjo kakovostno skupino svetovne lige, leto pozneje še drugo. Nato je FIVB ukinila dotedanjo svetovno ligo in uvedla VNL, med udeleženci novega elitnega tekmovanja pa Slovencev ni bilo.

Morali so še enkrat dokazati, da sodijo zraven.

Leta 2019 so v Stožicah osvojili Challenger Cup in si priborili mesto med elito. Ko so leta 2021 v VNL vendarle debitirali, so bili takoj četrti.

Enako mesto so osvojili še leta 2024 in 2025, letos pa na Kitajskem naredili korak več in prišli do prve medalje v ligi narodov, bronaste.

Za reprezentanco države z dobrima dvema milijonoma prebivalcev je takšna stalnost med najboljšimi na svetu izjemna.

Pariz bi lahko bil konec neke dobe

Vmes je zlata generacija izpolnila še ene dolgoletne sanje.

Slovenski odbojkarji so se leta 2024 prvič uvrstili na zgodovinske olimpijske igre. V Parizu niso bili zgolj udeleženci. V skupinskem delu so premagali Kanado, Srbijo in gostiteljico ter poznejšo olimpijsko prvakinjo Francijo, nato pa jih je v četrtfinalu ustavila Poljska.

Pariz je deloval kot nekakšen Mount Everest generacije.

Po treh evropskih srebrnih medaljah, bronu, polfinalu svetovnega prvenstva in dolgih letih med svetovno elito so Urnaut in druščina končno okusili še olimpijske igre.

Zdelo se je logično vprašanje: je to konec?

Ni bil.

Legendarna Dejan Vinčić in Mitja Gasparini sta se od reprezentance poslovila, Klemen Čebulj pa po olimpijskih igrah za Slovenijo ni več nastopil, čeprav reprezentančnega slovesa ni uradno napovedal.

Drugi so vztrajali.

Urnaut, Pajenk, Gregor Ropret, Jani Kovačič, Jan Kozamernik in Tonček Štern so ostali del zgodbe, toda dve leti po Parizu je jasno tudi nekaj drugega.

Štafetne palice jim ni treba odložiti.

Mlajši jim jo počasi jemljejo iz rok.

Pospešena faza tranzicije

Slovenski biser Rok Možič že nekaj časa ni več zgolj prihodnost slovenske reprezentance, ampak eden njenih nosilcev. Ob njem je v ospredje stopil bombarder z imenom Nik Mujanović, za njima pa prihaja nov val igralcev.

In najboljši dokaz, da menjava generacij za zdaj ne pomeni rezultatskega padca, je letošnji bron v ligi narodov.

Selektor Fabio Soli procesa ne skriva. “Ko govorimo o zlati generaciji, zelo dobro vemo, kaj je ta generacija naredila. Začela je praktično z dna odbojkarske lestvice. Zdaj smo v drugačnem položaju. Smo v fazi tranzicije in poskušamo povezati dve oziroma tri različne generacije,” je po četrtkovem treningu povedal Italijan.

“To ni lahko delo, toda zdi se, da trenutno nekaj deluje. Tudi zaradi pomoči najizkušenejših igralcev in energije najmlajših. Zelo sem zadovoljen s to kombinacijo.”

Morda je prav v tem ključ.

Ni bilo ostrega reza in trenutka, ko bi ena reprezentanca končala, druga pa morala čez noč začeti od začetka. Izkušnje starejših se še vedno prepletajo z lakoto mlajših.

Urnaut še vedno razmišlja enako

Najboljši simbol kontinuitete ostaja kapetan.

Ko je Slovenija osvojila prvo medaljo, je imel Urnaut 27 let. Danes jih ima 37, enajst let po Sofiji pa še vedno razmišlja o tem, česar slovenski moški odbojki kljub vsem uspehom še ni uspelo osvojiti.

Zlatu.

“V resnici si nisem predstavljal, kaj bo čez deset let. Vedno sem samo sledil naslednjemu cilju, naslednjemu prvenstvu. Če nam je enkrat uspelo, zakaj nam ne bi še enkrat? Zakaj moja ekipa ne bi mogla poseči po najboljših rezultatih, morda nekoč postati evropski ali svetovni prvak?”

“S to željo, miselnostjo in motivacijo sem od leta 2015, pa že pred tem, šel na vsako tekmovanje. To se ni spremenilo.”

“Ne bojim se za prihodnost reprezentance”

Na drugi strani generacijskega mostu stoji mladi Mujanović.

Ko so Urnaut in soigralci v Sofiji pisali zgodovino, je bil še otrok. Danes je eden tistih, od katerih se pričakuje, da bodo zgodbo nadaljevali.

“Mislim, da imamo zelo dober podmladek. Seveda bo neko obdobje prilagajanja, tudi če imamo dobre igralce. Težje je, ko ni več tako konkretnega vodstva, kot je bilo vzpostavljeno doslej. Toda mislim, da se nam ni treba bati, da bi rezultati padali,” pravi 21-letnik.

“Z Rokom nisva edina, imamo še celo vrsto mladih igralcev. Ne bojim se za prihodnost reprezentance.”

Nato je dodal stavek, ki veliko pove o standardih, ki jih je zlata generacija zapustila naslednikom.

“Upam, da bomo čez nekaj let še vedno na isti ravni. Na neki točki pa bi rad tudi dosegel več, kot so oni. Ne vem, ali se bo to zgodilo, ampak to je moj osebni cilj.”

Od sanj o prvi medalji do lova na peto

Naslednja velika priložnost prihaja septembra.

Slovenci bodo skupinski del evropskega prvenstva igrali v Modeni, kjer jih čakajo Italija, Češka, Grčija, Slovaška in Švedska. Na zadnjih petih evropskih prvenstvih so štirikrat stali na odru za zmagovalce.

Tudi trenerska zgodba ima zanimiv italijanski podpis. Andrea Giani je Slovenijo popeljal do prvega srebra, Alberto Giuliani do novih dveh, Soli pa bi lahko postal tretji italijanski selektor z evropsko medaljo slovenskih odbojkarjev.

Toda večja zgodba presega selektorje in posamezne turnirje.

Leta 2015 je Gasparini govoril, da je o evropski medalji lahko le sanjal.

Enajst let pozneje Slovenija na evropsko prvenstvo ne odhaja sanjat o tem, ali lahko pride med najboljše. Ve, da tja sodi.

Zlata generacija ji je postavila merilo.

Zdaj pa generacija, ki počasi prihaja za njo, že razmišlja o tem, kako bi ga nekoč presegla.